Razsvetljava predorov se razlikuje od standardne razsvetljave cest, ker mora delovati 24 ur na dan; predvsem je zahtevana intenzivnost osvetlitve višja podnevi kot ponoči, zaradi česar so stroški električne energije pomemben del operativnih stroškov. Poleg tega ima razsvetljava predorov edinstvene značilnosti, ki se razlikujejo od splošne razsvetljave cest, kot je upoštevanje človeškega vizualnega prilagajanja na svetlobo in temo ter zahteve glede osvetlitve v prehodnih prostorih. Ti dejavniki so sestavni del načrtovanja razsvetljave predorov in so neločljivo povezani z varnostjo uporabnikov. Razsvetljava predorov je običajno razvrščena v vhodno, notranjo in izhodno razsvetljavo. Za vhodno razsvetljavo veljajo posebej stroge zahteve, ki zahtevajo postopno zmanjševanje svetlosti z ravni, primerljivih z zunanjim okoljem. Natančneje, ravni dnevne osvetlitve vhoda določajo dejavniki, kot so zunanja svetlost, hitrost vozila, vidno polje na vhodu in dolžina predora. Mednarodna komisija za osvetlitev (CIE) razdeli osvetlitev vhoda v predor na dve coni (začenši od portala): cono praga in cono prehoda. Območje praga je namenjeno odpravi učinka "črne luknje", kar voznikom omogoča, da jasno prepoznajo ovire na vhodu, medtem ko je območje prehoda zasnovano tako, da ublaži oster kontrast med območjem praga in osnovno notranjo osvetlitvijo z nadaljnjim postopnim zniževanjem ravni osvetlitve. Japonski standardi nadalje delijo vhodno razsvetljavo na cono dostopa, cono prilagajanja in cono prehoda.
Notranje območje je območje v predoru, na katerega ne vpliva zunanja naravna svetloba, kjer je vid voznika odvisen izključno od umetne razsvetljave v predoru. Za to cono so značilne enakomerne ravni osvetlitve v celotnem prostoru. Ker raven osvetlitve ostaja konstantna, se zasnova osredotoča na zagotavljanje ustrezne vrednosti svetlosti, ki jo določata obseg prometa in hitrost vozila. Postavitev in ravni svetlosti vhodnih, prehodnih, notranjih in izstopnih območij v predoru.